Dihanje je pri zdravih posameznikih nezavedno. Hitrost dihanja sicer ni stalno enaka in se normalno spreminja glede na položaj telesa, telesne obremenitve ter zagotovo tudi ob čustvenih pretresih.
1. Eupnea (normal)
Pacienti s KOPB in astmo pa za dihanje porabijo več napora oziroma energije. Tako dihanje ni več nezavedno, in ob napredovanju bolezni (ki se zgodi skozi leta-ne mesece, ter je zaradi tega manj opazno) vedno bolj opažajo, da imajo težko sapo.
Težka sapa pri pacientih s KOPB in astmo običajno ni posledica pomanjkanja kisika v telesu, ampak nepravilne tehnike dihanja zaradi prenapihnjenih pljuč (hiperinflacije), ker zaradi nepopolnega izdiha ostaja vedno več zraka ujetega v pljučih. Prenapihnjena pljuča imajo za posledico manj učinkovito delo dihalnih mišic (ker so skrajšane in ne delujejo pravilno), pljuča so bolj trda in zato je potrebno več mišičnega dela oziroma energije za zagotavljanje učinkovitega dihanja. Posledično zaradi tega (in strahu pred pomanjkanjem zraka) pacienti pričnejo hitreje dihati, v upanju da bodo dobili dovolj zraka. Žal pa ga na ta način dobijo še manj, saj s hitrim dihanjem še povečajo prenapihnjenost pljuč. Strah se stopnjuje in pacienti zaman lovijo sapo, imajo neprijeten občutek tiščanja in nezmožnosti zadostnega vdiha. Tako neučinkovito dihanje je potrebno čimprej prekiniti.
11. Air trapping
Edini ustrezni način, kako prekinemo ta začaran krog, je da se pacient umiri in začne izdihovati skozi ustnično priporo ter usmeri pozornost na podaljšanje izdiha in ne v vdih, saj bi bilo poglabljanje vdiha neučinkovito. Na ta način se zmanjša prenapihnjenost pljuč, saj se frekvenca dihanja zniža za skoraj 7vdihov/minuto in izboljša se saturacija kisika v kri za 2,5%. Tak način dihanja vodi do hitrejšega izboljšanja težke sape ob ali po naporu ter se zato izboljša tudi telesna zmogljivost pacienta.
če slišimo pogoste vzdihljaje, stoke, snife ali pokašljevanja
če bolnik že iz navade diha skozi usta, ker skozi nos ne vdihne zadostno količino zraka
če ima zelo napete mišice ramenskega obroča, zgornjega dela prsnega koša
če prekomerno uporablja pomožne dihalne mišice tudi v mirovanju
če diha hitro in neenakomerno tudi v mirovanju
če diha glasno (hlasta za zrakom)
če hiperventilira/ prehitro diha med govorom in minimalnim naporom
če ima tih in neenakomerno močan glas
zmanjševanju dihalnega dela-zmanjšanju dispneje
umirjanju frekvence dihanja
manjšo uporabo pomožnih dihalnih mišic
pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica (a je oslabela)
dejstvu, da je izdih ob koncu pasiven in ne forsiran
dejstvu, da je izdih daljši od vdiha v razmerju 1:2 ali celo več pri bolnikih s KOPB
poudarku, da v mirovanju pacient vedno vdihuje skozi nos.
Svetujemo vam, da se pravilne izvedbe različnih spodaj opisanih dihalnih tehnik najprej poučite pri vašem fizioterapevtu.